Kaj je omrežnina – in komu je namenjena?
Omrežnina je reguliran strošek, ki ga plačujejo vsi odjemalci električne energije za uporabo elektroenergetskega omrežja. Določa jo Agencija za energijo, njen namen pa je kritje stroškov prenosa in distribucije elektrike.
Pogosto pa se spregleda, da omrežnina ni neposreden prihodek elektrodistribucijskih podjetij (EDP). Sredstva namreč prejme operater distribucijskega sistema s koncesijo, ki mu jo podeli država. Ta sredstva nato v skladu z metodologijo razporedi med elektrodistribucijska podjetja Elektro Ljubljana, Elektro Maribor, Elektro Celje, Elektro Gorenjska in Elektro Primorska kot plačilo za izvajanje storitev in najem omrežja.
Investicije: pretekle številke, prihodnji izzivi
Slovenija ima v zadnjem desetletju stalno rast naložb v elektroenergetsko infrastrukturo, ki vključuje digitalizacijo, avtomatizacijo, posodobitev transformatorskih postaj in razvoj pametnih omrežij. Še posebej pomembno je posodabljanje nizkonapetostnega (NN) omrežja, kjer se najbolj odražajo vplivi množične integracije sončnih elektrarn, toplotnih črpalk in električnih vozil.
V obdobju od leta 2010 do leta 2025 so investicije v povprečju znašale okoli 130 milijonov evrov letno. Za dosego ciljev, ki jih določa NEPN, bi se ta številka morala več kot potrojiti – v letu 2034 so načrtovana vlaganja v višini 438 milijonov evrov. Med posameznimi družbami je investicijski obseg seveda različen, glede na velikost oskrbovanega območja, ki ga posamezno podjetje pokriva.
Povečevanje naložb zahteva ustrezno finančno podporo, ki temelji na kombinaciji različnih virov: lastnih sredstev (donos in amortizacija), dolžniških virov (npr. krediti) in nepovratnih sredstev iz projektov EU.
Vendar pa se pojavlja izziv – prihodki iz omrežnine ne sledijo rasti cen. Od leta 2019 so se povečali le za 9 %, inflacija pa je v istem obdobju dosegla 23,6 %.
Ob tem narašča tudi zadolženost EDP-jev. Finančni dolg bo do konca leta 2025 dosegel rekordnih 459 milijonov evrov, kazalnik finančni dolg/EBITDA pa se bo povzpel na 3,0. Zadolževanje je sicer nujno za financiranje večjih vlaganj, vendar pa obstajajo resna tveganja, da bodo EDP-ji kršili finančne zaveze do bank.
Evropska sredstva – pomoč, a ne dolgoročna rešitev
Nepovratna sredstva iz EU so pomemben dopolnilni vir financiranja. Projekti, kot je GreenSwitch (vreden 146 milijonov evrov, od tega je 23 milijonov za slovenske EDP-je), ter Načrt za okrevanje in odpornost (87 milijonov evrov) so dobrodošli, a niso sistemska rešitev.
Sistem regulacije ne omogoča dolgoročnega financiranja obnov iz tovrstnih sredstev, saj donosa in amortizacije za sredstva, pridobljena brezplačno, ni. Tako ta sredstva ne prispevajo k prihodnjim reinvesticijam, Ko se bo življenjska doba teh naprav iztekla, bodo podjetja brez vira za njihovo zamenjavo.
Potrebne so spremembe v regulativi in financiranju
Omrežnina ostaja ključen vir financiranja distribucijske infrastrukture. A če se regulativni okvir ne bo prilagodil potrebam zelenega prehoda, obstoječi sistem ne bo zmogel zagotavljati potrebnih sredstev za posodobitev omrežja.
Brez večje prilagodljivosti pri oblikovanju prihodkov EDP-jev, dodatnih virov financiranja ter stabilnega in spodbudnega okolja za naložbe se razvoj distribucijskega sistema lahko upočasni. To pa bi pomenilo resno oviro pri uresničevanju NEPN in Strategije razvoja Slovenije do leta 2030.
Slovenija potrebuje stabilen, zmogljiv in odporen elektrodistribucijski sistem, ki bo temeljil na trajnostnih in dolgoročno vzdržnih virih financiranja. Trenutni sistem z omejenimi lastnimi viri in že skoraj izkoriščenim dolžniškim potencialom ne zadošča več.
Če želimo zagotoviti zeleni prehod, bo treba temeljito premisliti o spremembah v modelu financiranja omrežja. Omrežnina – kot temeljni element sistema – potrebuje osvežitev, ki bo omogočila korak v nizkoogljično prihodnost.
Več podrobnosti najdete v članku na naslednji povezavi.