Evropska unija zahteva, da države članice do leta 2030 dosežejo najmanj 42,5-odstotni delež energije iz obnovljivih virov v končni rabi, slovenski Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), ki je bil sprejet decembra leta 2024, pa meri nekoliko nižje – na 33 odstotkov.
»Zeleni prehod ni le nujna, ampak tudi razvojna možnost – za nova delovna mesta, tehnološke inovacije in bolj kakovostno življenje. A uresničili jo bomo lahko le, če bomo dovolj hitro nadgradili omrežja, pospešili vlaganja v obnovljive vire in skupaj zagotovili, da bo prehod pravičen, zanesljiv in trajnosten.«
Samopreskrba je prispevek k večji energetski varnosti
Energetski prehod ni zgolj tehnološki projekt, ampak družbeni proces. Potrebuje sodelovanje države, podjetij in gospodinjstev ter spremembo v načinu razmišljanja.
»Ljudje bodo morali razumeti, da samopreskrba ni le finančna naložba, ampak tudi prispevek k čistejšemu okolju in večji energetski varnosti. Podjetja bodo morala izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja novi trg – od dolgoročnih pogodb za zeleno energijo do razvoja novih storitev. Država pa bo morala zagotoviti predvidljivo in stabilno okolje, v katerem se bodo investicije lahko odvijale brez nepotrebnih zapletov.«
Ključni steber zelenega prehoda je pospešena rast sončnih in vetrnih elektrarn, pri tem pa tudi vlaganja v energetsko učinkovitost.
»Slovenska gospodinjstva in podjetja so v času energetske krize pokazala veliko zanimanje za lastne sončne elektrarne, a se je po rekordnem letu 2023, ko smo priključili za 222 MW moči samopreskrbnih sončnih elektrarn na distribucijsko omrežje, povpraševanje umirilo. Razlogi so v spremembah pri obračunavanju ob koncu leta 2024 (ukinitev letnega netiranja), dolgotrajnih postopkih in negotovosti glede spodbud. Leta 2024 je bilo tako priključenih približno 196 MW novih sončnih elektrarn po samopreskrbni shemi letnega netiranja, kar je manj kot leto prej.«
Kljub temu je potencial ogromen – prihodnost bo odvisna od stabilnih podpornih shem, razvoja energetskih skupnosti in rešitev za večstanovanjske stavbe, pa tudi od boljše ozaveščenosti ljudi o dolgoročnih koristih samopreskrbe.
Kako pokriti porabo elektrike?
Projekcije NEPN kažejo, da se bo poraba električne energije do leta 2035 povečala za 20 do 25 odstotkov, do sredine stoletja pa se bo približno podvojila. Razlogi za to pa so elektrifikacija prometa, ogrevanja in industrije. In kako bi lahko pokrili prihodnje potrebe po energiji? Rast bo mogoče pokriti le s kombinacijo ukrepov.
»Obnovljivi viri bodo nosilni steber, jedrska energija (drugi blok Jedrske elektrarne Krško) pa predstavlja možnost za dolgoročno stabilnost. Pomembno vlogo bodo imeli hranilniki energije in pametna omrežja, ki bodo zagotavljala prožnost sistema. Del potreb bo še naprej pokrit z uvozom, vendar mora biti ta stabilen in nizkoogljičen. Ne smemo pozabiti niti na energetsko učinkovitost – ta je pravzaprav prvi vir energije, saj zmanjšuje izgube in stroške, hkrati pa krepi odpornost sistema.«
Tihi motor prehoda
Slovenski sistem za distribucijo električne energije sestavlja pet regionalnih družb: Elektro Celje, Elektro Gorenjska, Elektro Ljubljana, Elektro Maribor in Elektro Primorska. V lasti imamo distribucijsko omrežje, na katerem skupaj z operaterjem kombiniranega distribucijskega in prenosnega omrežja Eles zagotavljamo zanesljivo preskrbo z električno energijo za skoraj milijon uporabnikov. Večina novih sončnih elektrarn, toplotnih črpalk in polnilnic se priključuje prav na distribucijska omrežja, zato smo ta podjetja hrbtenica energetskega prehoda.
»Po ocenah NEPN bo treba prihodnje desetletje prenoviti približno 60 odstotkov nizkonapetostnega in polovico srednjenapetostnega omrežja ter okrepiti skoraj polovico transformatorskih postaj. To so ogromne investicije, ki jih je mogoče uresničiti le z evropskimi sredstvi, nacionalnimi razvojnimi programi in močno kadrovsko podporo. To so naložbe, ki bodo omogočile, da se bo elektroenergetski sistem prilagodil novi realnosti – večjemu deležu razpršenih virov, večjim obremenitvam in potrebam po digitalnem vodenju.«
Elektrodistribucijska podjetja ne skrbimo samo za tehnično plat distribucijskega sistema, ampak se aktivno vključujemotudi v pripravo zakonodaje in podpornih shem. Hkrati sodelujemo v javnih razpravah, predlagamo izboljšave in opozarjamo na ozka grla, ki bi lahko ovirala nadaljnji razvoj, zato brez sodelovanja prehod preprosto ni mogoč.
Več si lahko preberete tudi v Delovem članku, na tej povezavi.